Ljubljanski grad, 2010-2011
dolžina 30 metrov
instalacija / steklo
glasba Arvo Part / Spiegel Im Spiegel
programirana svetloba
zdrobljena guma
Naše življenje je vpeto v koordinatni križ: pokončno se gibljemo skozenj in v vodoravnici legamo k počitku. Tanja Pak ga simbolično ponazarja z osvetljeno vertikalo kapelj, ki v peterokotnem stolpu Ljubljanskega gradu padajo iz ničesa in vanj izginjajo, ter v grajskih kazematah s horizontalo lebdečih prosojno bleščavih lupinic, ki od nekod prilebdijo in nekam odlebdijo. Življenjsko pot nam usodna in naključna nepredvidljivost spodmika, vrtinči in odnaša, kakor to počne veter z dežnimi kapljicami in razvalovana površina reke ali morja z vsem, kar se ziblje na njej. Kljub temu vsaka kaplja nekam pade, ponikne ali izpuhti, vsako ladjico prej ali slej izgubimo izpred oči. Za to v makrokozmosu poskrbijo narava in njene sile, v medtem ko koordinate mikrokozmosa vodijo in zavedno ter nezavedno usmerjajo želje, strasti in hrepenenja človekovega telesa. Njihova najlepša prispodoba so kaplje in barčice, tako stekleno krhke, kakršne zna pričarati samo Tanja Pak. Neprestano nas opominjajo, kako hitro se lahko razbijejo: v hipu, kakor se razblini utvara. Pa vendar si v brezčasni cikličnosti večnega, neskončnega vesolja vsakdo prizadeva za svoje življenje, za trenutek mirnega lebdenja, čeprav ve, da se bo končalo z vrtoglavim padcem.
Jure Mikuž